Janne Teller: »Z branjem doživljaš občutke, ki jih morda nikoli ne bi mogel«

Kasneje se je odločila za spremembo svoje poklicne poti in se je posvetila samo pisanju. V svojih objavljenih literarnih delih se posveča aktualnim temam, ki so pogosto v javnosti spregledane ali zamolčane, ter jih predstavi na zelo neposreden način. Prav zaradi tega njene knjige velikokrat sprožajo burne debate. Za svoja dela je prejela številne literarne nagrade in so do sedaj prevedena v 28 jezikov. Pred kratkim je v slovenščini izšla njena zbirka novel z naslovom Vse, Janne pa je obiskala tudi Ljubljano. S svojimi bralci se je  srečala na dveh dogodkih – na Filozofski fakulteti s študentkami in študenti pedagogike in andragogike, kjer jo je sprejel sam dekan fakultete in se je vpisala v knjigo častnih gostov, ter v Kinu Šiška, kamor so prišli bralci njenih knjig z vseh koncev Slovenije. Kaj dosti časa za raziskovanje Ljubljane ji ni ostalo, saj je njen obisk požel izjemno zanimanje medijev in odzvala se je vsem prošnjam za intervjuje. Pravi pa, da rada potuje in zagotovo še pride ...

K nam ste pripotovali na povabilo založbe Mladinska knjiga. Je to vaš prvi obisk Slovenije?

Pravzaprav je to moj prvi obisk Ljubljane, v Sloveniji sem bila že večkrat. To območje sem raziskovala, ko sem pisala roman, v katerem se zgodba dogaja deloma v Bosni in Hercegovini, deloma pa v Avstriji, na Dunaju, in sicer med vojno v devetdesetih letih. Potovati sem morala do Mostarja in v Sarajevo, zato sem se večkrat peljala skozi Slovenijo – iz Dunaja, čez Gradec, Maribor in tako naprej. Poleg tega so sorodniki po mamini strani živeli v Avstriji, v majhnem kraju tik ob meji s Slovenijo, kjer sem kot otrok preživela veliko poletij. Nekako sem z njo torej povezana.

Kako vam je všeč tukaj?

Zelo, čeprav še nisem utegnila videti veliko stvari. Ljubljano dojemam kot mesto, v katerem se da živeti. Vzdušje me celo malo spominja na København. Ljudje so precej sproščeni in uživajo v življenju, veliko je kavarn in tudi prostora, ki je namenjen samo gibanju pešcev. Prvi dan obiska sem samo sedela ob reki in zares uživala, tako lepo je bilo.

Niste samo pisateljica, ste tudi aktivistka. Katere so glavne točke vašega aktivizma, na katere se osredotočate?

Ena izmed večjih stvari, s katerimi sem se v zadnjih letih ukvarjala in mi je vzela tudi veliko časa, je bila peticija proti družbenemu nadzoru, torej skrivnemu nadzoru nad telefonskimi in spletnimi podatki. Ko je Edward Snowden razkril informacijo o prikritem družbenem nadzoru ameriških oblasti tako nad svojimi državljani kot tudi nad tujimi, se mi je zdelo, da ni nihče nič naredil. Takrat se nas je zbralo sedem pisateljev in skupaj smo se odločili, da moramo ukrepati: oblikovali smo peticijo, v kateri smo zahtevali jasna pravila na tem področju. Podpisalo jo je 560 pisateljev z različnih koncev sveta, med njimi so bili tudi Nobelovi nagrajenci. Zadeva je postala medijsko zelo odmevna in menim, da smo s tem nekaj dosegli. Čeprav, če gledam širšo sliko, se mi zdi, da nismo dosegli dovolj. Trenutno se bolj posvečam spoštovanju človekovih pravic, predvsem spoštovanju pravic beguncev. Ukvarjam se tudi s konfliktom v Kašmirju, o katerem marsikdo ne ve ničesar, situacija tam pa je res slaba. Moje (esejistično) pisanje in aktivizem se trenutno prepletata ob obravnavanju različnih vrst ekstremizma v družbi.

Ali ločujete aktivizem od pisanja literarnih del?

Zanimivo vprašanje, naj razmislim ... Ja, zdi se mi, da aktivizem ločujem od pisanja, četudi se moj aktivizem velikokrat izraža v pisanju. Pisanje je proces, ki me popolnoma prevzame in vodi po svoje, aktivizem pa je bolj zavestna dejavnost.

Zakaj ste se odločili, da v svojih delih pišete o tematikah, ki so v družbi tabuizirane ali jih dojemamo kot neprijetne, žalostne, grozne ipd.?

Na splošno menim, da bi moralo biti leposlovje nekaj, kar te lahko spremeni. V redu je tudi, če je zgolj za zabavo, ampak to ni tisto, kar pri knjigah pritegne mene. Pomembno se mi zdi, da lahko z branjem knjig doživljaš situacije, občutke, ki jih morda v svojem življenju nikoli ne bi mogel. S tem se nekaj naučimo o življenju.

Nekatere vaše knjige so sprožile burne reakcije, ena izmed najbolj kontroverznih je na primer roman Nič (Grlica, 2006). V Skandinaviji je bila knjiga odstranjena s šolskih polic in knjižnic, danes pa jo uvrščajo med klasična literarna dela za mladino, zanjo ste prejeli tudi več pomembnih literarnih nagrad. Kako interpretirate takšne odzive? Je bila ta knjiga prvotno namenjena mladini?

Prvotno je bila knjiga namenjena mladostnikom, ki se velikokrat sprašujejo o smislu življenja in o svoji življenjski poti. Kljub temu sem se ob koncu pisanja zavedala, da to ni tipična literatura za mlade. Zdi se mi, da so nad njo bolj zgroženi odrasli kot pa mladostniki, ki mi na pogovorih večkrat povedo, da jim je všeč. Prvoten odziv javnosti me je presenetil, saj sem se v tej knjigi lotila nekaterih temeljnih filozofskih vprašanj, s katerimi se ljudje ukvarjajo kar naprej. Jaz sem jih z zgodbo samo predstavila na svoj način.

V svoji kratki zgodbi z naslovom Vse pišete o tem, da se besede in njihov pomen razlikujejo, ko jih spregovorite ali ko jih zapišete, ko pridejo »izpod vaših prstov«. Predpostavljam, da se ne marate pogovarjati o knjigi, medtem ko jo pišete, me pa zanima, ali vam je o knjigah težko govoriti tudi potem, ko so končane.

Med pisanjem knjige ne maram govoriti o njeni vsebini, saj menim, da bi to lahko peljalo zgodbo v kakšno drugo smer ali pa bi celo morala nehati pisati. Ko so knjige napisane, pa se mi zdi pogovor z bralci zanimiv, saj jih začnem bolje razumeti. Z vprašanji, ki mi jih postavljajo bralci, pridobim še kakšno dodatno perspektivo o njih, na katero morda nisem pomislila. To se mi zdi zelo lepo.